družina
55575974_415742152493339_1477319890552487936_n
c9aadc5d7f3b43cddeda29f833a87c5b
Indoor-Activities

 Petra Paver Urek:

Vaje v povezovanju s sabo in otrokom

Smo v obdobju, ko svet hiti v neznano, a po drugi strani se umirja in«celi« rane. Rane hitenja iz dneva v dan, rane nepovezanosti samim s seboj, s partnerjem, z otrokom, z družino. Zdaj je čas, ko smo veliko več s svojimi otroki, ko jih morda celo spoznavamo, ko ugotavljamo »kdo sploh so«, česa si želijo, kaj potrebujejo, kako sploh funkcionirajo v določenih situacijah.

To ni čas dopustov, ko imamo načrtovane aktivnosti, to je čas, ko smo doma morda brez dolgoročnih ciljev, brez zagotovila in časovnice kdaj bo spet »vse v redu«.

Lahko je to čas osebnostne rasti, čas, ko morda spreminjamo in brišemo svoja prepričanja, razmišljamo o vrednotah. Lahko pa je to čas, ko hitimo naprej in se v nas poraja različna paleta čustev in občutkov.

Predvsem pa najprej strah. Strah – kolektivni strah, ki pa v nas spodbudi »zastali« strah, ki biva v nas in ga vedno znova tlačimo nekam tja, kjer ne boli, vendar vseeno tišči in vsake tole privre na dan v oblikah, vedenju, reakciji, kakršna nam ni znana in poznana in ne vemo od kje in zakaj. Čutimo pa jezo, žalost in strah. Postanemo nemirni, utrujeni in razdraženi. In to ravno v trenutku, ko nas naši otroci potrebujejo in od nas zahtevajo svoje ravno v trenutku naše nesigurnosti ali pa nam s svojim vedenjem vzbudijo neprijetna čustva. Zakaj? Ker so otroci naše zrcalo, naše »spužvice«, ki nas, naša prepričanja in vzorce srkajo vase. Ker pa so na različnih stopnjah razvoja, tako na čustveni kot tudi na socialni pa nas doživlja vsak po svoje. In največkrat so ta vedenja za nas nesprejemljiva, »nehumana«, pritiskajo na naše potlačene vsebine in nas pahnejo v strah, bolečino, jezo predvsem pa stran od nas samih in od otroka.

Namesto da, bi otroku dali podporo ga, nehote, odrinemo od sebe. Ali s kaznijo ali z umikom od njega ipd. In to ravno v trenutku, ko nas otrok potrebuje, ko potrebuje varnost, povezanost in občutek, da je vse v redu, da ga imamo radi in da ni ničesar kriv. Toda, v svoji bolečini, v svojem soočanju z notranjo bolečino pa mu to v tistem trenutku zelo težko damo. Težko oz. nemogoče se je v tistem trenutku povezati z njim, kajti nismo povezani niti s sabo.

To obdobje je stresno tudi za otroke. Morda se nam zdi, da otroci ne vedno ničesar, morda imamo prepričanje, da jim ni hudega, saj so ves čas z nami. Pa so res? Fizično seveda kaj pa celostno? Jih čutimo? Zaznavamo njihove stiske, strahove. Tudi zanje je to čas, ko se poruši »primarna varnost« in ni ustaljenega ritma. To nam pokažejo s svojim vedenjem, ki pa je za nas največkrat nesprejemljivo, nepoznano.

Največkrat to ni čas, da bi lahko otroku rekli: »Počakaj, moram se povezati s sabo,« temveč je to čas, ko nas otrok zahteva, ko je »tukaj in sedaj« in pričakuje podporo in povezanost z nami. Otroci hrepenijo pa našem stiku in po času, ki ga preživijo z nami. Podobno si želimo tudi mi, vendar v množici vseh opravil, ki jih imamo, je naša igra z otrokom samo vzporednica še nekega našega opravka. To otrok čuti in tudi odreagira, največkrat na način, ki ni sprejemljiv, in v nas vzbudi jezo, agresijo kar pa nas še bolj oddalji od otroka. Ker otrok ne zmore in ne zna ubesediti kaj se v njem dogaja, svoje vedenje še potencira in tako smo nehote in nevede v začaranem krogu in v boju z lastnim otrokom. Lahko pa nas njegovo vedenje pahne še globlje, v naše potlačene rane. Takrat pa tudi sami pademo v vlogo otroka in se z lastnim otrokom začnemo kregati in dokazovati na lastni moči.

In vse je v redu. Prav je, da takšne trenutke ozavestimo, si priznamo,da nismo krivi, da je vse v redu, da pa smo odgovorni. V takšnih trenutkih ima naš stresni hormon kar precej dela in ravno tako je tudi pri otroku. To je trenutek, ko smo v »plazilskih možganih« tako mi kot otrok in oboji smo pripravljeni na boj ali beg ali zamrznitev in si ne zmoremo dati podpore. Še enkrat, nismo krivi smo pa odgovorni. To je čas, da umirimo sebe in otroka.

To pa lahko naredimo tudi skozi gib, dotik, dih in skozi humor. Na ta način sprostimo stresno energijo, se umirimo, začutimo sebe in otroka. Šele potem mu lahko damo podporo, šele potem nas začuti kot varnega in povezanega z njim. Na ta način mu pomagamo umirit njegovo amigdalo, njegove »plazilske možgane« takrat nas je pripravljen tudi slišati. In takrat smo ga pripravljeni slišati tudi mi.

V takšnih trenutkih ne potrebujemo umik, časa za »meditacijo pomiritve«, ker otrok nas potrebuje »tukaj in sedaj«.  V takšnih situacijah lahko v trenutku pomirimo sebe in hkrati otroka z vajami iz gibanja – dihanja – dotika in humorja. Za to ne potrebujemo vnaprejšnjih priprav prostora ali materiala.

Dobesedno lahko izpustimo vse iz rok in namesto tiste minute, ko se prerekamo z otrokom naredimo kakšno skupno vajo.

To so tehnike, ki dokazano delujejo takoj. Ker delujejo konkretno in takoj na naše telo oz. na naše »plazilske možgane« nas umiri, poživi telo, ga uravnovesi in istočasno poveže nas s samim s sabo in z otrokom, ker smo ga sposobni začutiti z vso njegovo čustveno reakcijo.

Vaje otroka in nas sprostijo. Z gibanjem nas privzemljijo; z dihanjem se sprostijo napetosti v telesu; z dotikom nas povežejo z otrokom; in z zabavnimi vajami nas nasmejijo, smeh pa tudi sprošča stresni hormon. Hkrati pa otroku s pomočjo vaj prikažemo, na kakšen način se lahko pomiri, preden začne izražati svojo jezo in žalost na »neprimeren način«. Čustva in čutenja mora izražati, vendar na »varen« način. Seveda pa moramo pri tem umiriti tudi sebe. To je eden izmed načinov, s katerim lahko hitro prekinemo napetost med nami in otrokom, ga »slišimo« in postavimo ljubečo mejo, je pripravljen za učenje, za čas koncentracije in zase.

 

                                                                                                                                                                                       Petra Paver,  Zagovornica srečnega otroštva, 

                                                                                                                                                                                        Zavod za zdravo in varno vzgojo otrok                        

8. April, 2020